Zgodovina kluba
Atletski klub »OLIMPIJA« ima sicer svoje globlje korenine v obdobju pred II. svetovno vojno v takratnih atletskih klubih Primorje in Ilirija, ki pa sta po letu 1941 prenehala delovati in po osvoboditvi nista bila obnovljena. Vzrok je bil v takratni miselnosti, da sta bila produkt buržoazije, ker so jih podpirali bogati ljubitelji atletike. Zato so leta 1946 ustanovili povsem nova kluba- AK Udarnik s sedežem v Narodnem domu ob telovadišču Tivoli in AK Svoboda s sedežem v telovadnem domu na Taboru. Prve skupine atletov, ki so znova začeli trenirati po koncu vojne leta 1945, so trenirale na takratnih nogometnih stadionih.
Leta 1946 so v Ljubljani organizirali prvo državno (jugoslovansko) prvenstvo in na osnovi rezultatov so sestavili reprezentanco za jesenske neuradne Balkanske igre v Tirani. V ekipi DFJ so nastopili med petimi atleti in tremi atletinjami tudi štiri predstavniki ljubljanske atletike in to med dekleti Dana Marinček in Mira Šentjurc (kasneje Čuček) ter Milan Stepišnik in Marko Račič. Račič je osvojil dve zlati kolajni v štafetah 4 x 100 in 4 x 400 m ter srebrno v daljši »balkanski« štafeti. Mira Šentjurc je osvojila srebrno odličje na 100 m, Milan Stepišnik pa bronasto v metu kladiva.
Prva dva atletska kluba (Udarnik in Svoboda) sta se leta 1947 združila v Fizkulturno društvo »Enotnost«, leta 1949 pa se je atletski del osamosvojil in 7. februar 1949 je postal rojstni dan predhodnika današnje Olimpije – AK Enotnost. Ta je imela na evropskem prvenstvu 1950 v Bruxellesu prvo reprezentantko Nado Kotlušek, ki je v suvanju krogle osvojila odlično 8. mesto (12,34 m). Marko Račič je bil takrat na študiju DIF-a v Beogradu in je zaradi boljših pogojev postal član vojaškega kluba Partizan. Na EP v Bruxellesu je nastopil le v štafeti 4 x 400 m, ki je izpadla v kvalifikacijah (3:19,4).
Sicer pa menjav imena klubov takrat ni manjkalo. Del atletov se je odcepil v ŽAK Ljubljana, ki so trenirali na stadionu v Šiški, večina pa je od 15. januarja 1951 prešla v nov klub AK Odred, ki je dosegel velike uspehe. Ženska ekipa Odreda je bila najboljša v Sloveniji in je kar petkrat osvojila naslov ekipnega prvaka Jugoslavije. Stamejčičeva, Usenikova, Kotluškova, Škerjančeva, Čelešnikova, Hodobivnikova, Simoava, Knezova, Bajžljkeva in Blaževa so bile članice državne reprezentance in so bile uspešne tudi na EP (1958 v Stockholmu je Usenikova osvojila 10. mesto v suvanju krogle s 14,20 m, Stamejčičeva pa enako mesto v peteroboju). Na BAI 1960 v Atenah pa so trije člani Olimpije, v kar se je preimenoval AK Odred in osvojili kolajne: Draga Stamejčič zlato v peteroboju, Borut Ingolič srebrno na 800 m in Draga Stamejčič v teku na 80 m z ovirami, Milena Usenik pa je bila tretja v suvanju krogle. Še večji uspeh so Olimpijini tekmovalci dosegli leta 1961 na BAI v Beogradu: Draga Stamejčič je zmagala v peteroboju, Borut Ingolič je bil drugi na 1500 m (3:47,2), dobro pa so se odrezali tudi drugi reprezentanti iz Ljubljane.
Po letu 1961 se je Olimpiji priključil klub iz Viča (Svoboda) in skupni klub so poimenovali Akademski atletski klub Olimpija-Svoboda, ki je dosegel vidne uspehe tudi v moški atletiki. Na EP v Beogradu (1962) je iz Olimpije nastopila le Draga Stamejčič, ki je bila izvrstna šesta v peteroboju z novim rekordom 4544 točk, s štafeto 4 x 100 m pa je bila celo četrta(46,4). Še večji uspeh so Olimpijini atleti dosegli na BAI v Ankari (1962), zlasti pa na 22. BAI leta 1963 v Sofiji, kjer je spet Draga Stanejčič osvojila zlato odličje v peteroboju ter srebrno v teku na 80 m z ovirami in v štafeti 4 x 100 m, Anton Stanovnik pa je osvojil 2. mesto s štafeto 4 x 400 m ter tretje mesto na 400 m (48,3).
AAK Olimpija –Svoboda je leta 1968 spet dobila staro ime (AK Olimpija), uspehov pa ni manjkalo. V ospredju so bili spet Tone Stanovnik (400 m) in Miloš Mele (400 m) ter kasneje Zdravko Pečar v metu diska (OI-1972 v Munchenu in EP v Helsinkih-zlato odličje na BAI 1971 v Zagrebu z 59,00 m), Miran Bizjak (bron na BAI –1976 v Celju s 500 cm v skoku s palico), Helena Razdevšek (bron v štafeti 4 x 100 m –46,24) in Nataša Seliškar (bron v štafeti 4x100 m na BAI-1977).
AK Olimpija je ohranila svoje ime do leta 1986, ko je po svojem glavnem pokrovitelju Inžinering Biro Ljubljana dobila dodatek in postala AK IBL Olimpija. V osemdesetih letih je v ospredje prišel najboljši skakalec v višino Sašo Apostolovski, ki je že na 40. BAI v Sarajevo leta 1981 osvojil zlato odličje z 220 cm, Nataša Seliškar in Saša Krajnc PA sta bili srebrni s štafeto Jugoslavije 4 x 100 m (45,76). Saša Krajnc je bila srebrna s štafeto 4 x 100 tudi na BAI (1983)v Izmiru s časom 45,04 in leto kasneje tudi na BAI v Atenah. Na BAI leta 1985 v Stari Zagori sta bronasti kolajni osvojila Olimpija reprezentanta Sašo Apostolovski (221 cm v višino) in Karin Paškulin (kasneje poročena z dr. Andrejem Staretom), ki je z državno štafeto 4 x 400 m tekla 3:37,34. Karin je nastopila tudi na 45. BAI v Ljubljani v štafeti 4x 400 m, kjer je osvojila bronasto kolajno s časom 3:39,20. Velik uspeh pa je v obdobju pred osamosvojitvijo dosegel Sašo Apostolovski na Univerziadi v Zagrebu (1987), ko je z novim rekordom 230 cm osvojil srebrno odličje. V Zagrebu je nastopil v zastopstvu Jugoslavije tudi Aleš Kolar na 110 m z ovirami in s časom 14,12 osvojil izvrstno 6. mesto.
Po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila je AK Olimpija dosegla vrsto zelo vidnih uspehov z napredkom Brigite Bukovec, ki je na 100 m z ovirami že leta 1989 na mladinskem EP v Varaždinu osvojila bronasto odličje s časom 13,50, leta 1990 pa je na BAI v Carigradu osvojila bronasto kolajno s časom 13,14.
Največji uspeh pa so Olimpijini atleti dosegli na prvih OI po osamo-svojitvi leta 1992 v Barceloni, kjer so od štirih nastopili kar trije iz AK IBL Olimpije: Borut Bilač je bil deveti v finalu skoka v daljino (776 cm-v kvalifikacijah 800 cm), Britta Bilač petnajsta v skoku v višino (183 cm- v kvalifikacijah 192 cm!) in Brigita Bukovec, ki se je uvrstila v polfinale na 100 m z ovirami s časom 13,28. Na prvem mladinskem SP v Seulu pa so isto leto barve Slovenije branili Luka Pengov v suvanju krogle, Maja Gorjup na 400 m z ovirami in Rok Kop v isti disciplini . Kasneje pa sta se iz Olimpijinih vrst razen Bukovčeve in obeh Bilačev dvignili v ospredje Alenka Bikar in Nataša Erjavec.
Predsedniki Olimpije
Prvi predsednik atletskega kluba Enotnost je bil od 7. februarja 1949 naprej prof. Franc Mevlja. Nato so v odbor kooptirali predvojnega tekaškega reprezentanta Jugoslavije Iveta Krevsa, funkcionarja borčevske organizacije in ga izvolili za novega predsednika AK Enotnosti. Dolžnost predsednika pa ni opravljal dolgo, ker ga je po občnem zboru 28.decembra 1949 zamenjal prof. Drago Stepišnik, brat nekdanjega reprezentanta v metu kladiva inž. Milana Stepišnika. Prof. Drago Stepišnik je bil tudi prvi povojni predsednik Atletske zveze Slovenije. Pri delu mu je kmalu pomagal kasnejši predsednik AZS inž. Milan Naprudnik- vse do občnega zbora AK Odred- 15. januarja 1952. Poleti leta 1952 je vodenje kluba AK Odred prevzel prof. Anton Medved, ki pa je klub krmaril le tri leta. Za njim je za dve leti (1955-56) prevzel predsedovanju kluba Jakob Kvas, ki je klub vodil vse do občnega zbora leta 1956, seveda ob sodelovanju že preizkušenih funkcionarjev.
Mirko Tušek na krmilu kluba kar 8 let
Za Jakobom Kvasom je leta 1956 vodenje kluba prevzel zelo ugleden atletski funkcionar in sodnik Mirko Tušek, ki je klub organizacijsko okrepil, zlasti pa v obdobju priprav za OI v Rimu (1960) in za PEA v Beogradu leta 1962. Takrat je v trenerski kader pritegnil tudi profesionalnega trenerja Gustava Ivkovića, bolj znanega pod imenom »Čika Gusti«. Ta je skrbel za naraščaj in Olimpija je postajala vedno močnejša tudi v mladinskih kategorijah. Leta 1967 in 1968 je bila Olimpija med mladinci ekipni prvak Jugoslavije, kar je bila posledica zelo uspešnega dela z naraščajem. Nato je leta 1965 samo za eno leto predsednikovanje v AK Olimpiji prevzel Bogdan Pestotnik, nato pa ga je zamenjal gospodarstvenik Franjo Lesjak.
Po krizi leta 1967 je vodenje kluba prevzel eden od mlajših zagnanih trenerjev dr. Vito Turk, kasneje direktor Inštututa »Jožef Štefan«. Po odstopu dr. Turka, ki je bil preobremenjen na delovnem mestu, pa je nekaj časa klub vodil » triumvirat«. Trojno vodstvo so sestavljali Marjan Skušak, Ivo Pertot in Dušan Povh. Šele na občnem zboru leta 1969 je kadrovsko problematiko pričel reševati Silvo Čebulj, občinski funkcionar občine Ljubljana-Bežigrad, ki je bil izvoljen za predsednika kluba za dve leti. Pomagala sta mu dva podpredsednika - Borut Ingolič in Alenka Hudobivnik. Klub je spet začel uspešno delovati in uspehi so se vrstili. Med zelo pomembnimi funkcionarji kluba so takrat bili Dušan Povh, dr.Jože Šturm, Marjan Skušek, Drago Suhi, Mirko Tušek, dr. Janez Tome, dr. Vito Turk, Alojz Pungeršič, inž. Anton Majcen in še nekateri. Vsak je prevzel zadolžitve za svoje področje dela in klub je postal uspešen.
Po letu 1969 je imela Olimpija zelo plodno obdobje, saj je dosegla več zelo odmevnih uspehov. Državni prvaki so postali: Janez Penca na 400 m ovire (1973 in 1976), Metod Žužek in Milan Kotnik na 3000 m z zaprekami (1976 oz.78), štafeta 4 x 100 m (1971), Jože Koleta in kasneje Miran Bizjak v skoku s palico(1974 oz.1980), Zdravko Pečar v metu diska (1970-ter leta 1975), od atletinj pa Nataša Seliškar na 400 m (1979-80), Zdenka Potnik na 400 m z ovirami in v skoku v daljino (1976), štafeti 4 x 100 m in 4 x400 m ( 1976 oz.1980). Posledica teh uspehov je bila očitna: AK »Olimpija« je postal najboljši slovenski klub in leta 1976 mu je bila podeljeno najvišje slovensko športno priznanje - Bloudkova nagrada.
Inž. Aljančič predsednik le eno leto
Za Silvom Čebuljem je leta 1976 prevzel vodenje kluba inž. Janez Aljančič, ki pa je naslednjega leta odstopil in na vodilnem mestu ga je zamenjal gospodarstvenik Miloš Hočevar. Po treh letih je bil leta 1979 za predsednika izvoljen gospodarstvenik Bojan Simonič, kasnejši direktor Tobačne tovarne Ljubljana. Po treh letih (1982) ga je zamenjal nekdanji Olimpijin tekač na srednje in dolge proge-pravnik Pavel Groznik, ki je klub vodil do leta 1986, ko je nekaj časa UO kluba predsedoval inž. Ivo Garič, direktor firme Inženiring biro Ljubljana (IBL), ki je prevzela pokroviteljstvo kluba. Ing. Gariča je kasneje na predsedniškem mestu zamenjal Boštjan Barborič, ki je klub vodil do obdobja, ko se je Slovenija osamosvojila – do leta 1991.
Po osamosvojitvi je klub 5 let vodil dr. Ludvik Horvat.
Po osamosvojitvi Slovenije (1991) je sledilo obdobje, ko so se predsedniki večkrat menjali. Najprej je bil za predsednika izvoljen dr. Ludvik Horvat, na krmilu kluba pa je ostal sedem let –vse do leta 1998. Prav v tem času je Olimpija dosegla vrsto vidnih uspehov. Že prvo leto samostojne Slovenije je AK Olimpija imela na dvoranskem prvenstvu Evrope v Genovi v tričlanski ekipi Slovenije kar dve vrhunski atletinji: Britta Bilač je bila četrta v skoku v višino s 191 cm, Brigita Bukovec pa se je z 8,23 uvrstila v polfinale teka na 60 m z ovirami. Na poletnih OI v Barceloni je Olimpija imela v štiričlanski ekipi kar tri reprezentante – Brigito in Britto ter še Boruta Bilača. Najvišje se je v skoku v daljino uvrstil Borut Bilač, ki je v kvalifikacijah skočil kar 800 cm, v finalu pa 776 cm in zasedel 9. mesto.
In kakšni so največji uspehi AK Olimpije v celotnem obdobju od začetkov leta 1947 do dandanes ? V ospredju je prav gotovo srebrna kolajna Brigite Bukovec na OI v Atlanti leta 1996 na 100 m z ovirami. Takrat je dosegla tudi državni rekord –12,59, ki bo še dolgo najboljši rezultat katere koli atletinje Olimpije. Pri moških je v ospredju srebrno odličje in rekord v skoku v višino (230 cm) Saše Apostolovskega, ki je zablestel na Univerziadi v Zagrebu leta 1987. Seveda pa ne gre pozabiti zlatega odličja Britte Bilač na evropskem prvenstvu v Helsinkih (1994). V skoku v višino je zmagala z novim državnim rekordom 200 cm, ki bo najbrž tudi še dolgo ostal na seznamu državnih rekordov. Pozabiti pa ne smemo tudi Drage Stamejčič, ki je bila izvrstna na olimpijadi v Tokiu (1964 –s petim mestom v peteroboju in sedmim na 80 m z ovirami), pa Milene Usenik, ki je bila deveta na OI v Melbourneu leta 1956 (14,49 m) in štiri leta kasneje v Rimu (1960) dvanajsta v finalu suvanja krogle-14,19 m. Na OI v Avstraliji je bila še boljša –osma v suvanju krogle Nada Kotlušek (14,56 m), ki pa je takrat emigrirala in se poročila v Avstraliji. Težko je našteti vse uspehe Olimpijinih atletov in atletinj v preteklem obdobju, toda ne gre pozabiti zadnjih uspehov Alenke Bikar, ki je bil srebrna na dvoranskem EP v Gentu leta 2002, izkazala pa se je tudi s 6. mestom na dvoranskem SP v Lizboni (2001) in 7. mestom na zadnjem dvoranskem SP (2004) v Budimpešti.
FRANC MIKEC