Najuspešnejša klubska obdobja
Po mnenju poznavalcev zgodovine kluba sodi med najuspešnejša obdobja kluba štiri letno obdobje predsednikovanja Mirka Tuška - v času od olimpijskih iger v Rimu (1960) pa vse do leta 1964, ko je na mestu predsednika Tuška zamenjal Bogdan Pestotnik. Med zelo uspešna sodi tudi obdobje predsednikovanja Silva Čebulja, ki je klub vodil od leta 1969 ob pomoči 19-članskega upravnega odbora, močan pa je bil tudi strokovni svet pod vodstvom prof. dr. Jožeta Šturma. Takrat je bil Silvo Čebulj tudi vodja sodniškega zbora in je zaslužen za združitev vseh ljubljanskih sodnikov v Zbor atletskih sodnikov Ljubljane (ZASL). Klubski odbor za gospodarske zadeve je vodil Dušan Povh, za mladinske ekipe pa je ob sodelovanju drugih trenerjev odgovarjal zelo prizadevni tehnični vodja in trener Ivo Pertot.
AAK Olimpija je bila vedno naklonjena ekipnim tekmovanjem, ki pa zahtevajo skrb za široke ekipe in s tem za velik finančni fond. Po velikih uspehih ženske ekipe Odreda (do leta 1960, ko so bile OI v Rimu) in je bila ženska vrsta kar petkrat ekipni jugoslovanski prvak, je imela Olimpija kasneje tudi močno moško ekipo. Po osamosvojitvi so bili ekipni uspehi zelo vidni, žal pa se je po letu 1995 zaradi finančne krize skoraj pozabilo na ekipna tekmovanja. V mestu se je spremenil način financiranja klubov in AK Olimpija je začela več poudarka in finančnih sredstev namenjati vrhunskim posameznikom. Ti so ime Olimpije uveljavljali tako v slovenskem merilu kakor tudi na velikih mednarodnih tekmovanjih.
Četverica iz Olimpije na OI v Rimu
Če se vrnemo k največjim uspehom članov in članic AK Olimpije lahko ugotovimo, da je največ olimpijcev AK Olimpija imela na OI v Rimu leta 1960 - kar štiri. Med atleti je bil edini olimpijec Borut Ingolič v teku na 800 m, od atletinj pa so nastopile Draga Stamejčič, ki je tekla na 80 m z ovirami, Milena Usenik, ki je bila že na OI 1956 uspešna v suvanju krogle ter Milena Čelesnik, ki je tekmovala v metu diska. Med olimpijkami je bila v Rimu najuspešnejša Milena Usenik, ki je bila finalistka v suvanju krogle in je osvojila 12. mesto.
Po številu olimpijcev je bila Olimpija visoko tudi v prvem poosamosvojitvenem letu- 1992, ker je bila na OI v Barceloni zastopana s tremi olimpijci. Borut Bilač je bil finalist v skoku v daljino (9. mesto), Britta Bilač se je uvrstila v finale skoka v višino (na 15.mesto), Brigita Bukovec pa se je v teku na 100 m z ovirami uvrstila v četrtfinale. Tudi na OI v Atlanti (1996) je imela AK Olimpija spet tri člane olimpijske ekipe Slovenije, uspeh pa je bil nad pričakovanji. Zablestela je Brigita Bukovec s srebrnim odličjem na 100 m z ovirami, ko je postavila z 12,59 tudi nov državni rekord. Uspešna je bila tudi Britta Bilač, ki je bila finalistka v skoku v višino (10.-11. mesto s 193 cm), ne gre pa pozabiti tudi najmlajše- Alenke Bikar, ki se je na 200 m uvrstila v polfinale z izvrstnim časom 22,82, (14. mesto).
Tudi na 27. olimpijskih igrah (2000) v Sydneyu je Olimpija imela tri reprezentante, vendar uspehov iz Atlante ni mogla ponoviti. Najboljša je bila Alenka Bikar, ki je osvojila 15. mesto v teku na 200 m s 23,01, Boštjan Horvat je bil član državne štafete 4 x 400 m, ki je osvojila 29.mesto, Saša Prokofjev pa je nastopila v ženski štafeti 4 x 400 m, ki je v kvalifikacijah tekla solidno (državni rekord-3:35,00), a se ni uvrstila v finale. Osvojila je 19. mesto. Na zadnjih OI v Atenah (2004) je nastopila le Alenka Bikar, ki je končala na 27. mestu (200 m).
Visoka priznanja za atlete in funkcionarje Olimpije
Za svoje uspehe v celotnem povojnem obdobju do leta 1976 je Akademski atletski klub Olimpija prejel Bloudkovo nagrado, ki jo je na podelitvi prevzel takratni predsednik inž. Janez Aljančič. Prvo posamično Bloudkovo nagrado pa je že leta 1968 prejel pokojni prof. dr. Drago Stepišnik, tudi ker je bil prvi povojni predsednik AZS. Bil je namreč ustanovitelj in tudi direktor prve kadrovske šole pri nas - Višje šole za telesno kulturo. Leta 1971 je prav tako nagrado prejel nekdanji atlet Odreda in znani športni novinar Marko Rožman, za njim pa leta 1977 še dr. Jože Šturm za uspešno trenersko, znanstveno in pedagoško delo. Tri leta kasneje je najvišje športno priznanje prejel še trener Marjan Skušek, ki je bil uspešen ne samo kot trener, ampak tudi kot organizator in sodnik. Bil je celo štarter na Prvenstvu Evrope v Beogradu- leta 1962. Po vrnitvi iz Beograda, kjer je deloval v JLA, je bil zelo uspešen tako na strokovnem (vzgoja trenerjev) kot tudi na sodniškem področju Marko Račič, ki je bil po drugi svetovni vojni poleg Danila Žerjala prvi slovenski olimpijec v Londonu že leta 1948. Vključil se je v AZS in Olimpijo in Bloudkovo nagrado prejel leta 1981 za uspešno strokovno delo v atletiki ter uspehe na področju vzgoje sodnikov in tudi trenerjev.
Za tekmovalne uspehe - prva nagrada Dragi Stamejčič
Leta 1983 je Bloudkovo nagrado prejel tudi inž. Janez Aljančič, nekdanji atlet -tekač Olimpije na 3000 m z zaprekami, ki je nekaj časa vodil tudi klub. Bil je zelo uspešen na področju gradnje športnih objektov- zlasti kot projektant v Zavodu inž. Stanka Bloudka. Projektiral je veliko stadionov po Sloveniji. Istega leta je Bloudkovo nagrado prejel tudi nekdanji tekač Olimpije v tekih na dolge proge Janez Pavčič, ki je bil olimpijec v smučarskem teku, deloval pa je tudi kot trener Olimpije za teke. Bil je tudi organizator množičnih tekaških prireditev.
Čeprav je to zaslužila že leta 1964 – po vrnitvi z OI v Tokiu – je Draga Stamejčič, kasneje poročena Pokovec, dobila najvišje slovensko športno priznanje šele leta 1985. Na OI v Tokiu je bila s 5. mestom v peteroboju in 7. mestom na 80 m z ovirami zelo uspešna, pri takratnih vodilnih športnih funkcionarjih v ZTKO Slovenije pa ni bila dovolj cenjena, čeprav je leta 1964 poskrbela tudi za izenačenje svetovnega rekorda (10,5) na 80 m z ovirami. Šele leta 1985 so napako v vodstvu slovenske športne organizacije uspeli popraviti.
Leta 1986 je najvišje športno priznanje dobil tudi pokojni novinar in športni urednik Dela Evgen Bergant, ki je zelo uspešno deloval v klubu, čeprav se ni izpostavljal z visokimi funkcijami. Za njim je leta 1987 nagrado prejel še dr. Cveto Pavčič, ki je v mlajših letih nastopal enako kot brat Janez za AK Olimpijo, zlasti ko je šlo za ekipne naslove. Bil pa je tudi izvrsten v smučarskem teku in zato so pri tehtanju uspehov prevagali uspehi v smučanju, kjer je bil olimpijec.
Kot je razvidno iz seznama prejemnikov Bloudkovih priznanj, je vrsta nagrajencev zelo dolga. Skupno so člani AK Olimpije prejeli od leta 1968 kar 14 Bloudkovih nagrad. Zadnji je nagrado leta 1996 prejel trener Jurij Kastelic, kot uspešen trener Brigite Bukovec in Alenke Bikar ter drugih vrhunskih atletov in atletinj. Člani AK Olimpije pa so od leta 1965 naprej prejeli tudi 18 Bloudkovih plaket. Omenimo jih po vrstnem redu kot so jih prejeli.
Prva Bloudkova plaketa – Dušanu Povhu
Že leta 1965 je med prvimi Bloudkovo plaketo prejel pokojni Dušan Povh, ki se je prva leta izkazal zlasti na filmskem področju. Posnel je vrsto športnih filmov, med njimi tudi z nagradami ovenčan film »Naši najboljši«, kjer je med drugimi predstavil tudi Celjana Stanka Lorgerja. Bil je mojster na področju ceremonialov za velike prireditve (npr. leta 1965 za SPENT- svetovno prvenstvo v namiznem tenisu), potem za SP v umetnostnem drsanju in hokeju na ledu. Bil je zelo vsestranski športni delavec- tako na atletskem kot širšem športnem in zlasti filmskem področju. Leta 1986 dobil tudi najvišjo - Bloudkovo nagrado, za organizacijsko in strokovno delo v atletiki- tako v Atletski zvezi Slovenije kot v AK Olimpiji.
Prva prejemnica Bloudkove plakete iz AAK Olimpije za tekmovalne dosežke pa je bila leta 1965 Draga Stamejčič, ki je kasneje za uspehe na Olimpijskih igrah v Tokiu (1985) prejela še Bloudkovo nagrado. Od Olimpijinih funkcionarjev je leta 1970 Bloudkovo plaketo prejel ing. Milan Naprudnik, od leta 1949 do 1951 podpredsednik kluba. Bil je v obdobju 1963-1969 tudi uspešen predsednik Atletske zveze Slovenije.
Bloudkovo plaketo so prejeli še: Silvo Čebulj (1971), Janez Pavčič (1973), novinar Dušan Petrovič (1973), organizator v AK Olimpiji, potem sodnik Franc Srakar(1979). Leta 1981 so s plaketo Stanka Bloudka nagradili za uspehe skakalca Saša Apostolovskega, leta 1984 inž. Antona Majcna za organizacijske uspehe, leta 1989 pa Brigito Bukovec za prve mladinske uspehe na MEP v Varaždinu. Leta 1990 je plaketo prejel tudi atletski delavec v AZS in AK Olimpiji Franc Mikec. Po osamosvojitvi so leta 1992 s plaketo nagradili skakalca v daljino Boruta Bilača in atletsko delavko Miro Šentjurc - Čuček, leta 1994 še trenerja Srdjana Djordjeviča, ki je bil nekaj časa tudi trener Olimpije (Apostolovskega, Bilačeve itd.) in leta 1995 mag. Jurija Novaka, ki je bil nekaj časa trener skakalcev Olimpije.
Sašo Apostolovski (levo) in Saša Kranjc-Vesel sta v osemdesetih letih bila stebra Olimpijinih ekip (Foto: Franc Mikec)
FRANC MIKEC