Draga Stamejčič je bila prva in edina slovenska in Olimpijina svetovna rekorderka!

 

Niso redki poznavalci slovenske atletike, ki menijo, da je bila v prvem obdobju do leta 1990, oz. do osamosvojitve Slovenije -naša najuspešnejša atletinja -Draga Stamejčič, svetovna sorekorderka na 80 m z ovirami iz leta 1964. Draga  je bila dvakratna finalistka na olimpijadi v Tokiu, pred odhodom na OI pa je z 10,5 v Celju izenačila svetovni rekord. V Tokiu je po uspešnem peteroboju z novim rekordom (4790 točk) osvojila 5. mesto na svetu. Z rekordnim skokom v daljino pa je zbrala rekordno število točk. Navkljub poškodbi meniskusa pa je tudi  v svoji najboljši disciplini- v teku na 80 m z ovirami, izvrstno tekla v polfinalu OI in se z 10,7  uvrstila v finale. Ni se ustrašila bolečin in čeprav so ji odsvetovali nastop, se je v finalu ob treh podrtih ovirah pretolkla do cilja. Osvojila je častno 7. mesto s časom 10,8.

 

Draga Stamejčič je dobila zlato plaketo IAAF za svetovni rekord na 80 m z ovirami

 

Draga Stamejčič je bila rojena 27. februarja 1937 v Ljubljani- v Mostah.  Z atletiko se je prvikrat seznanila kot 16-letno dekle, ko jo je na telovadišču Narodnega doma v Tivoliju opazil trener AK  Svoboda  Marjan Skušek. Draga se teh časov spominja: « Hodila sem k telovadbi takratnega TVD Partizana. Vadila sem gimnastiko, razen tega tudi teke in skoke. Poleti smo vadili na letnem telovadišču Tivoli pri bazenu Ilirije. Tam sem tekla in skakala v daljino. Občasno so tam vadili tudi atleti. Trener Marjan Skušek me je opazil in povabil v svojo skupino. Z njim sem začela resneje vaditi šprint in skok v daljino. «

 

Draga je hitro napredovala. Že leta 1953 je postala mladinska rekorderka Slovenije in Jugoslavije v skoku v daljino. Naslednje leto se je preselila s trenerjem v ženski klub AK Odred, ki je bil predhodnik današnje Olimpije. AK Olimpija je imela z Drago in drugimi izvrstnimi atletinjami (Usenikovo, Kotluškovo, Čelešnikovo, itd.), izvrstno žensko ekipo, tako da so uspehe dosegale tako v slovenskem kot tudi državnem merilu. Draga se je vedno bolj nagibala k peteroboju, ker je bila dobra šprinterka, skakalka in tudi suvanje krogle ji ni delalo preglavic. Že leta 1958 je z 21 leti na EP v Stockholmu v peteroboju s 4363 točkami osvojila 10.mesto. Pokazalo pa se je, da ji zelo leži tek na 80 m z ovirami. Že leta 1959 je  postala članska rekorderka Slovenije in Jugoslavije z izvrstnim časom 10,9. V času priprav za OI v Rimu (1960) jo je treniral eden naših najboljših strokovnjakov prof. Jože Šturm. Ker pa je skrbel za veliko atletov (v ospredju sta bili metalki Milena Usenik in Milena Čelešnik ter tekač Ingolič), se je Dragi manj posvečal.  Na prvi olimpijadi v Rimu je izpadla že v kvalifikacijah  teka na 80 m z ovirami, čeprav je dobro tekla. Veliko boljša pa je bila dve leti kasneje na prvenstvu Evrope leta 1962 v Beogradu. Tam je osvojila 6.mesto v peteroboju (4544 točk), s štafeto Jugoslavije (4 x 100 m-46,4 !) je bila četrta, v svoji glavni disciplini (80 m z ovirami) pa je po izvrstnem teku v kvalifikacijah (11,0)- v polfinalu nesrečno padla in izpadla. Zaradi boljših pogojev, ki jih je zagotovil celjski župan in trener Fedor Gradišnik, se je v olimpijski sezoni 1964 –» v interesu slovenske in jugoslovanske atletike«  začasno preselila v Celje.

 

Prestopila je v AD Kladivar in se povsem predala atletiki. Začela je zelo resno trenirati pod nadzorom strogega Fedorja Gradišnika: »V Celju sem stanovala pri bratovi družini. Branko mi je stal ob strani, zato sem dobro trenirala in hitro napredovala.  Izboljševala sem osebne,  slovenske in jugoslovanske rekorde. Višek in moj največji uspeh pa je bilo izenačenje svetovnega rekorda na 80 m z ovirami s časom 10,5 . To se je zgodilo 5. septembra 1964 v Celju, le štirinajst dni pred odhodom na OI v Tokiu. Vsi smo bili iz sebe, najbolj pa je žarel trener Fedor Gradišnik. Pri tem sem se spomnila tudi dr. Jožeta Šturma in Marjana Skuška, ki sta prav tako zaslužna za moje uspehe. «

 

V petčlanskem zastopstvu Slovenije na OI v Tokiu (od 9) je bila  Draga Stamejčič  najboljša, kasneje je bila razglašena tudi za jugoslovansko atletinjo leta 1964.  Dosegla je velik ugled - tako  v jugoslovanskem kot v evropskem in svetovnem merilu. V Tokiu je začela odlično. Le 32 dni  po rekordnem teku v Celju je najprej v okviru peteroboja izboljšala slovenski in jugoslovanski rekord v skoku v daljavo na 619 cm. Naslednji dan je navzlic poškodbi kolena uspešno končala olimpijski peteroboj z novim rekordnim seštevkom 4.790 točk in z uvrstitvijo na izvrstno 5.mesto. To je bil Dragin izvrsten začetek OI, ki pa se ni ugodno končal.

 

 Žal jo je poškodba kolena  ovirala najbolj v njeni glavni disciplini - teku na 80 m z ovirami. V polfinalu je tekla 10,7 in se uvrstila v finale. Tam pa ji je koleno močno oteklo in to jo resno oviralo. Čeprav so ji odsvetovali, je vseeno  nastopila v finalu in z 10,8 osvojila častno sedmo mesto. To je bil do takrat največji uspeh katere koli slovenske atletinje. Nastop v finalu in poslabšanje poškodbe kolena pa ji je žal prinesel tudi slovo od atletike. Draga je bila odločna in vstrajna, v finalu na 80 m je podrla kar tri ovire, toda vstrajala je do konca. Njen življenski uspeh je bilo častno 7. mesto na svetu, kar pa nekateri  žal niso znali dovolj cenili.

 

Draga Stamejčič OI komentira takole: « Nisem hotela slišati za odstop, čeprav se bolečine niso polegle. S seboj nismo imeli fizioterapevta, ki bi mi pomagal. Želela sem nastopiti v finalu. Bila sem trmasta in sem kljub težavam s kolenom hotela teči. Žal pa sem po teku čutila hude posledice. Koleno mi je močno oteklo in bolečine so bile neznosne. Dobila sem obloge z ledom, to pa je bilo vse. Po vrnitvi v domovino so mi nogo dali v mavec. Ker  pa se stanje ni hotelo izboljšati, so me spomladi 1965 morali operirati. Dolgo sem nosila nogo v mavcu, zato je bila sezona 1965  izgubljena. Vse bolj sem začela razmišljati o koncu atletske kariere, ker se je rehabilitacija zavlekla za več mesecev.»

 

Rehabilitacija po operaciji je potekala počasi, ker medicina ni bila razvita. Draga je žal morala počivati in razmišljati, ali naj obesi šprinterice na klin, ali ne. Jeseni 1965  je spoznala  sedaj že pokojnega soproga Janeza Pokovca. Poročila sta se in naslednje leto je rodila dvojčici - Teo in Leo. Predala se je materinstvu in skušala pozabiti na atletiko.

 

Drago so mnogi premalo cenili. Leta 1965 so ji sicer podelili Bloudkovo plaketo, Bloudkovo nagrado, ki jo je zaslužila za svetovni rekord- pa je dobila naknadno –šele leta 1985. To jo je zelo prizadelo. »Nisem se hotela vračati, ker bi morala začeti znova. Veliko moči sem izgubila. Če pomislim, v kakšnih pogojih smo takrat trenirali in tudi tekmovali, mi je težko. Jaz nisem nikoli tekla na tartanu in z dobrimi šprintericami. Obutev nam je delal čevljar, ki je delal na stadionu. Včasih sem imela noge ožuljene in krvave. Večkrat smo tudi sami kupovali opremo, največkrat na mednarodnih tekmah. Šele za OI v Tokiu sem dobila sodobnejšo opremo. Takratna in sedanja atletika sta kot noč in dan. Mi tudi nismo poznali nagrajevanja. Povsod so oznanjali samo amaterizem in delili le diplome in kolajne. »

 

Atletska pot Drage Stamejčič je bila nekaj posebnega. Bila je vsestranska in nikdar ni mogla  nasprotovati zahtevi vodje ali kapetana reprezentance, da nastopi tudi v petih disciplinah v dveh dneh, če je bilo potrebno zbrati dovolj točk. Čeprav ji je bil najljubši tek prek ovir, je rada skakala tudi v daljino. Kar sedemkrat je bila prvakinja Balkana v peteroboju, dvakrat tudi na 80 m z ovirami. Med sezonami 1954 in 1964  je kar 28 krat nastopila v reprezentanci Jugoslavije. Dvajsetkrat ji je uspelo izboljšati  jugoslovanske oz. slovenske rekorde. Nobena atletinja ni prej niti kasneje izboljšala svetovnega rekorda. Ona je bila zelo uspešna v teku z  ovirami, toda kmalu po letu 1969 so na IAAF sklenili, da bodo progo podaljšali na 100 m z ovirami. Tako je Draga Stamejčič ostala zapisana v zgodovini atletike z zlatimi črkami- kot svetovna sorekorderka. Dobila je tudi posebno priznanje IAAF za izenačenje svetovnega rekorda, ki ga ima doma na častnem mestu. 

                                                                                               

FRANC MIKEC