Portret Brite Bilač - prve nosilke naslova prvakinje Evrope

Slovenija je morala na prvi naslov prvaka ali prvakinje Evrope v atletiki čakati vse do leta 1994, ko je Britta Bilač v Helsinkih osvojila zlato kolajno v skoku v višino. Sicer pa je bilo leto 1994  v znamenju Britte Bilač, ker je na 18 tekmah nanizala kar 12 zmag. Krona izjemno uspešne sezone 1994 in Brittine kariere pa je nedvomno prvo mesto na EP v Helsinkih. Tam je dokazala, da je bila v sezoni 1994 ena najboljših skakalk v višino v Evropi in svetu. Nov slovenski rekord v dvorani z 200 cm je najprej postavila na EAA mitingu v Frankfurtu, nato pa z enakim rekordom na prostem osvojila še zlato kolajno na EP v Helsinkih.

  Naša rekorderka v skoku v višino Britta Vereš- poročena Bilač, je bila rojena 4. decembra 1968 v Jeni, ki je tedaj bila v sestavu Nemške demokratične republike (NDR). V Slovenijo se je preselila leta 1991 - po poroki 16. novembra 1991 v Rogaški Slatini - s takratnim državnim prvakom in rekorderjem v skoku v daljino Borutom Bilačem. V Vzhodni Nemčiji jo je treniral Erich Drechsler, sicer tast vzhodnonemške olimpijke in rekorderke v skoku v daljino Heike Drechsler. Britta je bila pri 22 letih že članica vzhodno-nemške reprezentance in je prvi večji mednarodni uspeh dosegla leta 1990 z osvojitvijo bronastega odličja v skoku v višino na dvoranskem prvenstvu Evrope v Glasgowu.

»Leta 1990 sem vstopila v evropsko atletiko s kolajno na EP, to pa je bil vzrok, da so me vključili v reprezentanco NDR. Na pripravah v Italiji sem spoznala Boruta,« pojasnjuje Britta. » Vnela se je najina ljubezen in sklenila sva, da bova to potrdila s poroko. Po preselitvi iz Jene v Slovenijo in včlanitvi v AK Olimpijo sem trenirala pod nadzorom trenerja Srdjana Djordjeviča in svojega soproga Boruta. Že februarja 1992 sem se po pridobitvi slovenskega državljanstva vključila v tričlansko ekipo Slovenije na dvoranskem EP  v Genovi. Tam sem osvojila četrto mesto s 191 cm in to je bil prvi večji atletski uspeh za samostojno Slovenijo.«

Že prvo leto nastopov  za Olimpijo je Britta Bilač osvojila naslov članske prvakinje Slovenije v skoku v višino, kar je ponovila tudi v sezoni 1993. V sezoni 1992 je Britta prvikrat nastopila za AK Olimpijo na evropskem pokalu državnih ekipnih prvakov v Milanu in s 192 cm zmagala. V sezoni 1994  je dosegla vrh svoje kariere, ko je osvojila naslov prvakinje Evrope v skoku v višino z novim slovenskim rekordom 200 cm, še prej pa je na dvoranskem EAA mitingu v Frankfurtu postavila z 200 cm tudi nov dvoranski državni rekord. 

» Brez dvoma je bila sezona 1994 najuspešnejša v moji atletski karieri. Isto leto sem nastopila  tudi za reprezentanco Evrope na svetovnem pokalu v Londonu. To je bil vrh moje kariere, saj sem takrat postavila tudi oba državna rekorda, ki veljata še danes, »  se pohvali Britta. »V sezoni 1994 sem zmagala je tudi na štirih mednarodnih mitingih Grand Prix IAAF v Monte Carlu , Parizu, Linzu in Tokiu. » Po zelo uspešni sezoni 1994 je bila razglašena za najboljšo atletinjo Slovenije in je prejela najvišje slovensko športno priznanje- Bloudkovo nagrado, ki je je bila zelo vesela.

Sezona 1994 je bila za Britto prelomna. Z naslovom evropske prvakinje in rekordom 200 cm na prostem in v dvorani, se je vpisala v elitni klub najboljših skakalk v višino v Evropi in na svetu. Njena rekordna znamka 200 cm bo še vrsto let  krasila seznam slovenskih rekordov, saj sodi med najboljše dosežke slovenske atletike v obdobju samostojne Slovenije. Leta 2002 jo je z zlato kolajno in novim svetovnim rekordom na 800 m na dvoranskem EP na Dunaju dohitela in žal prehitela Jolanda Čeplak, ker je nato na EP na prostem v Munchenu dodala novo zlato odličje. Vseeno pa Britta sodi v Olimpijino elitno skupino najboljših atletinj.

Od njenih nastopov doma in v tujini bo zlasti ostal v spominu njen dvoboj z Rusinjo Jeleno Guljajevo na EP v Helsinkih. Bil je prava poslastica za atletske sladokusce. Dva neuspešna poizkusa Britte na višini 193 in 196 cm je nista vrgla iz tira. Zbrala se je in si v tretjem poizkusu priborila najmanj srebrno kolajno. Nato je v drugem poizkusu preskočila 198 cm in se približala zmagi. Sijajno predstavo je začinila z novim slovenskim rekordom 200 cm in vse, ki smo na stadionu navijali zanjo, je potegnila v pravi delirij. »Britta je evropska prvakinja !« Slovenska himna in trobojnica na najvišjem jarbolu je bila vrhunec finskega EP, ki bo vsem, ki smo takrat bili v Helsinkih, ostal v trajnem spominu. Slavje se je začelo že v Helsinkih, nadaljevalo pa se je na Brniku ob vrnitvi naših reprezentantov in kasneje v Ljubljani. Takrat sta bili uspešni tudi drugi dve reprezentantki iz Olimpijinih vrst: Brigita Bukovec je bila v finalu na 100 m z ovirami četrta, Nataša Erjavec pa se je v suvanju krogle prav tako uvrstila v finale in osvojila enajsto mesto. Zato je bilo EP v Helsinkih nedvomno doslej največji uspeh Olimpijine elitne trojke – Britte, Brigite in Nataše.

Po izjemno uspešni sezoni 1994 je Britta leta 1995 močneje začutila poškodbo na nogi in težave niso hotele prenehati. Spomladi- marca 1995 je še zelo uspešno nastopila na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni in s skokom 199 cm osvojila srebrno kolajno. Težave s tetivo pa so se kar nadaljevale  in poleti na SP na prostem v Goeteborgu ni mogla nastopiti. Britta tudi leta 1996 na evropskem prvenstvu v dvorani v Stockholmu ni nastopila, toda do olimpijade v Atlanti se je le uspela pozdraviti. Poškodbe pa so žal pustile posledice in rekordnih višin ni bilo več mogoče pričakovati. Skakala  je nekoliko slabše pripravljena in v finalu je osvojila s 193 cm - 9. mesto.

Britta Bilač je v svojih najboljših tekmovalnih letih (1994-97) zaradi poškodb morala izpustiti kar 22 tekmovanj. Rezultati testiranj, ki jih je opravila v olimpijski sezoni 1996, so bili do takrat najboljši. Njen trener Srdjan Djordjevič je takrat trdil, da bo na višku sezone pripravljena za rezultate od 200 do 204 cm. Žal pa se napovedi niso uresničile, ker so poškodbe pustile posledice. Sicer pa je bila Britta zelo samostojna in neodvisna osebnost, zato se je sama znala dobro prilagoditi izzivom. Znala se je vrhunsko motivirati in je na tekmah skakala veliko bolje kot na treningih. Ker so se poškodbe žal nadaljevale, je svojo kariero nameravala končati že po letu 1997, ko je najprej na dvoranskem EP v Parizu osvojila s 190 cm dvanajsto mesto, na SP v Atenah pa je spet preskočila 193 cm, kar je bilo dovolj za finale, vendar le za delitev 7. do 9. mesta. Vseeno pa se je odločila, da po sezoni 1997 še ne bo obesila šprinterice na klin. Za ekipo Slovenije je zadnjikrat nastopila na ekipnem evropskem pokalu v Atenah leta 1999, kjer je osvojila prvo mesto s 195 cm in se tako zelo uspešno poslovila od naše reprezentance.

Britta Bilač je z rekordoma v skoku v višino (200 cm) postavila visoka mejnika za AK Olimpija in slovensko atletiko v celoti

                                                                                                            Franc Mikec