Portret Brigite Bukovec – najboljše slovenske atletinje po osamosvojitvi
Po Dragi Stamejčič - Pokovec, ki je bila nedvomno najboljša slovenska atletinja v obdobju do osamosvojitve, je Brigita Bukovec nedvomno naša najboljša atletinja v obdobju od osamosvojitve do leta 2002, ko je v ospredje prišla Jolanda Čeplak. V njeni zbirki medalj je tudi srebrno olimpijsko odličje, ki ga je Brigita osvojila na olimpijadi v Atlanti leta 1996. Uspehi, potrjeni z medaljami, so ji kar petkrat prinesli naslov najboljše športnice Slovenije, leta 1995 pa tudi Bloudkovo nagrado.
» Z atletiko sem se seznanila na šolskih krosih, kjer me je
odkril Jure in povabil na stadion za Bežigradom, » je povedala Brigita. « Po
končani osnovni šoli sem šolanje nadaljevala na srednji šoli tiska in papirja,
na koncu pa sem se vpisala na FTK. Takrat pa sem že zašla v obdobje, ko sem
trenirala vsak dan, večkrat tudi po dvakrat na dan, tako da je bilo časa za
študij premalo. Zato Fakultete za šport nisem končala. Posvetila sem se
družini.«
Brigita
je prvikrat tekla v svoji specialni disciplini- na 100 m z ovirami- v Mariboru,
leta 1985. Naslednje leto je že zmagala na prvenstvu Slovenije za mladinke in
nastopila v mladinski reprezentanci Slovenije na igrah »Alpe-Jadran« v Pulju. V
članski konkurenci je prvikrat nastopila leta 1986 na BAI v Ljubljani, ko je
Bolgarka Donkova postavila na 100 m z ovirami
svetovni rekord. Dve leti kasneje je nastopila na mladinskem SP v kanadskem Sudburyju, a žal izpadla v polfinalu. Prvi velik uspeh je dosegla na mladinskem EP
leta 1989 v Varaždinu, ko je osvojila bronasto odličje s časom 13,50.
Nato so se uspehi kar vrstili. Leta 1990 je nastopila na članskem EP v Splitu in se na 100 m z ovirami s časom 13,46 uvrstila v polfinale. Istega leta je na članskih BAI v Carigradu (1990) s časom 13,14 osvojila bronasto odličje. » Z veseljem se spominjam prvih nastopov v članski konkurenci. Leta 1991 sem prvikrat nastopila na dvoranskem SP v Sevilli in se na 60 m z ovirami uvrstila v polfinale. Še istega leta sem nastopila na SP v Tokiu, toda imela sem premalo izkušenj in sem izpadla že v predtekmovanju. Prvi večji uspeh za samostojno Slovenijo pa sem dosegla leta 1992 na dvoranskem EP v Genovi, ko sem se uvrstila v polfinale na 60 m z ovirami in osvojila peto mesto. Na svojih prvih poletnih OI - 1992 v Barceloni sem se uvrstila v polfinale s časom 13,28, vendar sem v polfinalu zatajila in izpadla.«
Doslej
najuspešnejša atletinja AK Olimpije (kot kaže jo utegne po naslovih in
uvrstitvah prekositi le Jolanda Čeplak), je največje
uspehe dosegla v obdobju 1993-1998. Leta 1997 in 1998 so se začele vrstiti
poškodbe. Navkljub težavam pa je Brigita osvojila na SP v Atenah (1997) v
finalu na 100 m z ovirami častno 4. mesto s časom 12,69 in leta 1998 še srebrno
medaljo na letnem EP v Budimpešti s časom 12,65. Na vprašanje, katere uspehe
uvršča med največje, je Brigita
odgovorila: » Prvi velik uspeh sem dosegla leta 1993 na sredozemskih igrah v Narboneu, ko sem na 100 m z ovirami zmagala s časom 13,10,
še prej pa sem se na dvoranskem SP v Torontu uvrstila
v finale na 60 m z ovirami in osvojila 7. mesto. Seveda pa se z veseljem spominjam četrtega mesta v finalu na 60 m z
ovirami na EP v dvorani v Parizu –leta 1994 in avgusta istega leta na EP v
Helsinkih, ko sem v finalu na 100 m z ovirami spet osvojila četrto mesto s
časom 13,01. Želje po medalji so se mi prvikrat uresničile leta 1995, ko sem na dvoranskem SP v Barceloni končno
osvojila bronasto odličje. Žal pa nisem uspela izkoristiti dobre forme na SP v Goeteborgu, ko sem v polfinalu izvrstno tekla (12,82), v
finalu pa zatajila in bila osma. Zato pa sem imela več sreče in boljšo formo na
olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, ko sem osvojila srebrno kolajno, še prej
pa enako odličje na dvoranskem EP v Stockholmu. Obakrat sem dosegla osebne
rekorde –7,80 v dvorani in 12,59 na prostem, zato ta uspeh najbolj cenim.«
Na prošnjo, da bi rangirala svoje največje uspehe, je Brigita odgovorila: » V sam vrh sodita drugi mesti in srebrni medalji z dvoranskega EP v Stockholmu leta 1996 in z olimpijade v Atlanti, ker sta povezani z osebnima rekordoma. Zelo visoko pa cenim tudi nastop v finalu GP IAAF mitinga v Zurichu, kjer sem leta 1996 prvikrat in zadnjikrat zmagala s časom 12,78.«
Brigita Bukovec je zaradi svojih uspehov postala leta 1996 »Slovenka leta«, kar petkrat (1993, 1995,1996,1997 in 1998) pa je bila razglašena za najboljšo športnico Slovenije. Leta 1997 je bila navkljub spomladanski poškodbi četrta na SP v Atenah s časom 12,69, naslednje leto pa je na EP v Budimpešti zablestela z drugim mestom na 100 m z ovirami s 12,65. V ekipnem tekmovanju reprezentanc –v »Superligi« evropskega pokala v Sankt Petersburgu, je junija 1998 v elitni konkurenci najboljših tekačic Evrope dosegla na 100 m z ovirami edino zmago za Slovenijo s časom 12,89 in tekla še v štafeti 4 x 100 m. Leta 1999 so se spet vrstile poškodbe. Spomladi marca je na dvoranskem SP v japonskem mestu Maebashi še uspela uspešno nastopiti v finalu na 60 m z ovirami. Osvojila je nehvaležno četrto mesto s časom 7,92. Na SP v Sevilli avgusta 1999 pa spet ni mogla nastopiti zaradi poškodbe.
V olimpijskem letu 2000 se je želela vrniti na stezo, toda
poškodbe ji to niso več dovoljevale. Na dveh mitingih je poizkusila doseči
normo za OI, toda ni ji uspelo. Odločila se je, da obesi svoje šprinterice na klin. »Jure Kastelic me je zelo vzpodbujal,
da bi uspela uspešno nastopiti tudi na svoji tretji olimpijadi v Sydneyu, vendar se želje niso uresničile. Jure je vedno znal dobro tempirati mojo formo in napovedati dobre rezultate, toda norme za Sydney žal
nisem uspela doseči. Posvetila sem se
organizaciji svoje atletske šole, najprej v okviru AK Olimpije, kasneje pa v
mojem športnem društvu. Ustvarila sem si
družino in njej sedaj posvečam največ pozornosti. Sedaj bom zakorakala v
veteranske vrste in morda se bom čez leto ali dve odločila, da poizkusim dobro
nastopiti na EP veteranov v Ljubljani. Kdo ve, kaj prinese čas ?«
FRANC MIKEC