Portret Alenke Bikar - nosilke srebrne kolajne na 200 m na EP v Gentu

Statistika rezultatov po letih - pdf

Alenka Bikar je bila do leta 2004, ko ji je Merlene Ottey odvzela tri državne rekorde v dvorani in na prostem, kar petkratna rekorderka Slovenije: v dvorani na 60 m (7,20) in 200 m (23,16) ter na prostem na 100 m (11,21), na 200 m (22,76) in na 300 m (37,48). Po lanskih rekordih Otteyeve sta Alenki ostala še dva državna rekorda - na 200 m v dvorani in na 300 m na prostem. Čeprav je že blizu konca atletske kariere, Alenka še ni vrgla puške v koruzo. Letos je bila najboljša slovenska atletinja na SP v Helsinkih, čeprav je prekoračila 30 let.

Prva šprinterska zvezda AK Olimpije Alenka Bikar, še do lanske sezone petkratna rekorderka Slovenije v šprintu, se je rodila 7. januarja 1974 v Ljubljani, živi pa svojim partnerjem v Medvodah. Po osnovni šoli na Vrhniki, kjer je njene špriterske sposobnosti odkril nekdanji Olimpijin trener Luka Drašler, se je vpisala na srednjo šolo za PTT v Ljubljani in jo uspešno končala. Hotela je nadaljevati z višjo šolo, toda atletika jo je močno pritegnila in obveznosti ji niso dovoljevale nadaljevanja študija. Šele po olimpijski sezoni 2004 se je znova začela zavedati, da gre atletska kariera h koncu in da se bo treba (po začasni zaposlitvi na policiji ) redno zaposliti. Zato se je vpisala na višjo strokovno šolo za poštni promet, ker ji je poštna dejavnost blizu že iz srednješolskih let.

Potem ko je zapustila atletsko sekcijo na Vrhniki in se preselila k ljubljanski Olimpiji in trenerju Juriju Kastelicu, je začela hitro napredovati. »Z Juretom  sodelujeva že 15 let. Od leta 1993 sem trenirala skupaj z Brigito Bukovec, s katero sva dobri prijateljici in sva dobro sodelovali. Deset let sem že v ozki špici slovenske atletike, leta 2001 pa so me razglasili za najboljšo slovensko atletinjo v članski konkurenci. Doslej sem nastopila na treh olimpijskih igrah – tako že leta 1996 v Atlanti, nato v Sydneyu (2000) in lani v Atenah. Kako bo naprej še ne vem, vse je odvisno od motivacije in poškodb, vendar na OI 2008 v Pekingu ne računam. Po letošnji sezoni 2005 se bom odločila ali bom še nadaljevala s treningi in tekmovanji. Sedaj sem še zelo motivirana in upam, da bom uspela zadržati vrhunsko pripravljenost vsaj na 200 m, ki je moja glavna disciplina.  «

Alenka je bila od leta 2001 do 2004 petkratna rekorderka Slovenije. V dvorani je imela rekorda v teku na 60 m (7,20) in na 200 m (23,16) ter na prostem na 100 m (11,21), 200 m (22,76) in 300 m (37,48). Po lanskih uspehih Merlene Ottey pa je ostala še lastnica dvoranskega rekorda na 200 m in rekorda na najdaljši šprinterski progi- na 300 m.

»Kaj je moj največji uspeh v karieri ? Težko je odgovoriti, ker imam več zelo enakovrednih uvrstitev in rezultatov. Leta 1996 sem bila v polfinalu OI v Atlanti na 200 m s časom 22,82, na dvoranskem EP (2000) v Gentu sem bila v finalu na 60 m peta s 7,20 in druga na 200 m s časom 23,16. To sta bila vse do lani državna rekorda. Na SP na prostem v Edmontonu (2001) sem bila finalistka na 200 m in s časom 23,00 osvojila 7. mesto. V spominu je ostalo tudi 6. mesto v finalu GP IAAF v Melbourneu leta 2001, ko sem se uvrstila med najboljše šprinterke na svetu  na 200 m. «

Zgovorna Alenka je na vprašanje, koliko časa bo še vzdržala v vrhunski atletiki, odgovorila:

 » Lani po OI v Atenah sem se spraševala, kako naprej, ker sem letos prekoračila mejo 30 let. V zadnjem obdobju pa sem dobro trenirala- brez poškodb, zato sem se odločila, da nadaljujem svojo tekmovalno pot še letos. Na SP v Helsinkih sem se uvrstila v polfinale na 200 m in tam osvojila 15. mesto na svetu. S tem sem kar zadovoljna. Kako bo leta 2006 pa bomo še videli. Na OI v Pekingu (2008) več ne računam. Sedaj obiskujem višjo strokovno šolo za poštni promet in se pripravljam na redno zaposlitev. Z mojim partnerjem Marjanom načrtujeva družino. Želiva zgraditi hišo v Medvodah ali pa na Vrhniki, kjer mi je župan že pred leti obljubil primerno gradbeno parcelo. Upam, da na obljubo ne bo pozabil. V prihodnje se želim posvetiti delu z mladimi (enako kot Brigita Bukovec), ker imam veselje do dela z mladino, zlasti z otroki. »

V razgovoru je tudi napeljevala na napotke na lanski novembrski razglasitvi najboljših atletov Slovenije v Zrečah, ko so ji svetovali naj se posveti voditeljstvu. Tam sta prireditev solidno vodila z radijskim športnim novinarjem Borisom Ličofom. S svojo zgovornostjo in optimizmom bi bila najbrž primerna za vodenje prireditev in morda tudi za športne oddaje na TV. Kdo ve, kakšna bo njena nadaljna življenska pot. Verjetno bo njeno službovanje povezano s pošto oz. PTT, kjer je bila nekdaj štipendistka. Seveda pa ne kaže, da bi povsem zapustila atletiko, ki ji je prinesla veliko veselja in uspehov. Delo v pionirski atletski šoli - bodisi v Vrhniki ali pa v Medvodah - bi ji zelo ustrezalo, ker ima znanje in izkušnje.

Na koncu razgovora se je zahvalila vsem, ki so ji pomagali na njeni športni poti: » Razen trenerju Juriju Kastelicu in AK Olimpiji se moram zahvaliti za pomoč in razumevanje sponzorjem, med katerimi je tudi firma Avtomerkur, ki mi je zagotovila osebni avto. Zahvaljujem se tudi notranjemu ministrstvu za zaposlitev, Mobitelu in še nekaterim. Brez njihove pomoči ne bi mogla dobro trenirati in dosegati uspehov, kakršne sem dosegla zlasti v zadnjih treh letih. »

                                                                                           Franc Mikec